2: Zaboj za prtljago

Usoda izgnanske družine iz Posavja

Zaboj za prtljago predstavlja usode mnogih izgnancev, ki so morali v času druge svetovne vojne zapustiti svoje domove in oditi na tuje. Nekateri so za izgon izvedeli dovolj zgodaj in so se na odhod pripravili. S seboj so vzeli tudi dragocene predmete, ki so jih spominjali na dom. Mnogi so morali oditi v naglici ter v samo nekaj minutah nabrati najnujnejše.
Božičevi iz Spodnjega Pijavškega so se na odhod začeli pripravljati teden dni prej, ko so izvedeli, da bodo izgnani. Naredili so nekaj lesenih zabojev, v katerih so odpeljali svoje osebne predmete, nekaj obleke in posodo. V zeleni zaboj je svoje dragocenosti in šivalni stroj shranila tudi hči Gabrijela.

Anton Božič, brat Gabrijele Božič, s prijateljem v taborišču Haynau v Spodnji Šleziji, 1941–1945. Izvirnik hrani Antonija Božič, Spodnje Pijavško, kopijo pa Posavski muzej Brežice.	Družina Božič, Spodnje Pijavško, okoli leta 1925. Na fotografiji mati Ivana, ob njej hči Gabrijela, zadaj sin Anton, hči Ivanka in sin Alojz. Izvirnik hrani Antonija Božič, Spodnje Pijavško, kopijo pa Posavski muzej Brežice.

Za dediščinske navdušence:

20. oktobra 1941 so Posavje preplavili plakati, ki so razglasili izgon prebivalstva iz obsavsko-obsoteljskega pasu v Nemčijo. Z izgonom je nemški okupator začel v vaseh ob reki Sotli 23. oktobra 1941. Do konca julija 1942 je bilo iz taborišča Rajhenburg v Nemčijo izgnanih okoli 37.000 Slovencev. Iz Posavja in Obsotelja je okupator izgnal približno 83 % prebivalstva.

Družina Božič iz Spodnjega Pijavškega pri Krškem je za izgon v neznano izvedela teden dni pred odhodom. Živino so poklali, pridelek pa je ostal na poljih. Brata Anton in Alojz sta izdelala lesene zaboje, v katerih so odpeljali osebne predmete, obleko in nekaj posode. Sestra Gabrijela je v zelen zaboj shranila nekaj osebnih stvari in šivalni stroj. Po prihodu v zbirno taborišče za izgon Slovencev na gradu Rajhenburg so Nemci izgnance popisali, vsaka družina pa je dobila kovinske razpoznavne ploščice ali »pasje svetinjice«, na katerih so bile namesto njihovih imen in priimkov zapisane pripadajoče številke. Po nekajdnevnem čakanju so izgnance z vlaki odpeljali v več kot 300 delovnih taborišč v Nemčiji, kjer so jih izrabljali kot poceni delovno silo. Družina Božič je bila izgnana v Spodnjo Šlezijo, v Haynau, taborišče številka 100, v stavbo nekdanje katoliške šole.
Po končani vojni so se preživeli izgnanci začeli vračati v domovino, kjer so jih pričakali prazni in izropani domovi. Jeseni leta 1945, ko je bila zima že skoraj pred vrati, se je v svoj zapuščeni dom, prerasel z grmovjem, vrnila tudi družina Božič.

---

Preberite več:

• Dejak Vlasta: Pod devetimi zastavami. Posavje – 1900–1990, Vodnik po stalni razstavi novejše zgodovine, Brežice: Posavski muzej Brežice, 2014.
• Ferenc Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor: Založba Obzorja, 1968.
• Ferenc Tone: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 2, Raznarodovanje, Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete, 2010.
• Kokalj Kočevar Monika, Irena Fürst: Slovenski izgnanci 1941–1945, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 2014.

Pripravila: Maja Marinčič

 

Ostale vsebine